Kakor lilija je bela

duša tvoja, angel moj;

Vedno mirna in vesela

zlate sreče pije soj.

Ko v višinah v zgodnjem jutru

zazveni srebrni glas,

pa se dvigne v sveti sreči

gor h krilatcem-bratcem v vas.

In ko poldan vrh gorice

čez zeleno plan zvoni,

duša tvoja se ne vrne;

z angelci Boga časti.

Tam na nebu, v zboru zvezdic

moli zopet na večer:

vsa je kakor v pol-nebesih-

težke misli v nji nikjer.
(Zvonimir Erjavec)