Konec bogatinov in upanje pravičnih

1.Zborovodju. Psalm Korahovih sinov.
2.Poslušajte to, vsa ljudstva,
prisluhnite, vsi prebivalci na svetu,
3.tako človeški sinovi, tako sinovi moža,
skupaj bogati in ubogi.
4.Moja usta bodo govorila modre izreke,
premišljenje mojega srca so razumni izreki.
5.Svoje uho nagnem k modremu izreku,
s citrami rešim svojo uganko.
6.Zakaj bi se bal v dneh nesreče,
ko me obdaja krivda tistih, ki so mi za petami,
7.tistih, ki zaupajo v svoje premoženje,
se ponašajo z obiljem svojega bogastva?
8.Mož nikakor ne more odkupiti brata,
ne more dati Bogu odkupnine za svoje življenje.
9.Predraga je odkupnina za njihovo dušo,
primanjkovala bo na veke.
10.Pa bo živel za vedno?
Ne bo videl groba?
11.Saj vendar vidi: modri umirajo,
skupaj izgineta norec in neumnež,
drugim zapuščata svoje premoženje,
12.svojo notranjost, svoje hiše na veke,
svoja bivališča za vse rodove,
čeprav sta po svojih imenih imenovala pokrajine.
13.Človek v sijaju se ne sme uspavati,
podoben je živalim, ki poginejo.

14.To je pot tistih, ki noro zaupajo,
za njim gredo, kateri imajo veselje z njihovimi besedami.
15.Kakor ovce jih ženejo v podzemlje,
smrt jih žene na pašo,
zjutraj pravični gospodujejo nad njimi.
Njihova podoba mora izginiti v podzemlju,
daleč od bivališča zanj.
16.Toda Bog bo odkupil mojo dušo
iz rok podzemlja, saj me vzame.

17.Ne boj se, če bogati mož,
če se množi slava njegove hiše;
18.zakaj ob svoji smrti ničesar ne vzame s sabo,
njegova slava ne gre dol za njim.
19.Če v svojem življenju blagruje svojo dušo –
hvalijo te, ker si se dobro uredil –
20.mora iti k rodu svojih očetov,
ki nikoli več ne bodo videli luči.
21.Človek v sijaju se ne sme uspavati,
podoben je živalim, ki poginejo.