Peter in Tomaž Korneli sta ravno tako družljivo živela. Zavidnosti med seboj še poznala nista. Če se je enemu sreča  ali čast posmejala, je tudi drugi srečen bil. – Peter je bil bolj prebrisane glave, pa ni nikoli brata zaničeval; pa tudi Tomaž ni nikoli zavidal bratu bistreje pameti. Živela sta vesela, živela v ljubezni. Včasi je le vendar Tomaž kako dobro misel vjel. Peter mu je kmalo besedi podaval, in berš sta imela pesmico. – Vzela sta poznej dve sestri v zakon: ali tudi zdaj se nista ločila. Vsi vkup so bili ena družina. To je terpelo do Petrove smerti. Tedaj se je morala udova ločiti, ker so postave to terjale. Ali premoženje so le vendar skupaj uživali. –

          Taka ljubezen je pač redka. Marsikdo bi rekel, da je nerodna, neumna: čmu dva brata po eni poti hodita ? -Ali vendar sta Peter in Tomaž čisto svoje serce skazala; zakaj taka lepa vez, ki še verh tega do smerti terpi, ne more iz nečistega serca izvirati.