Kam odhajajo te modre ptice,
ki letijo nad menoj.
Kam se le umikajo
pred črnimi oblaki.
.
Prve smrtne strele
že švigajo okoli mene
in črni se oblaki,
mi smejejo v obraz.
.
Strela udarila je v prvo ptico,
da padla je v dno obupa,
strele pa še vedno
švigajo skoz’ noč.
.
Strela udarila je v drugo ptico,
da padla je v črno grozo,
oblaki pa še vedno,
se smejejo mi v obraz.
.
Modri ptici zdaj nizko že letita,
le s težavo,
še vztrajata nad črnim peklom,
ki se bohoti v globini more,
oblaki pa še vedno streljajo na ptici.
.
Strela zdaj zadane tretjo ptico,
da mrtva pade v neskončno noč.
Zdaj le še ena ptica
me drži na robu groze.
.
A ko strela ubije mi še zadnjo ptico,
in uvidim, da izhoda zame nič več ni,
zamahnem z rokami v obupu
in zletim tja daleč med gore,
a oblaki le s pogledom mi sledijo.
.
Nad menoj razpne se mavrica prelepa
in plavo se nebo leskeče,
plavam sam med soncem in zemljo,
kljub temu, da na zemljo se spustiti moram.